
Hiše sosednje so tihe, molčijo,
ko v stari soseski se skupaj držijo.
Dan se je nagnil, mrak jih zakrije,
kmalu v temó se vse mesto zavije.
Vedno redkeje, po razdrapani cesti,
sliši ropot se, zdaj avti so redki.
Okna, druga za drugo, se zatemnijo
in v sladki sen se vsi potopijo ...
Le njej minevajo ure brez spanca,
skrbem, ki ima jih, ni videti konca.
Mejhne čez dan so, ponoči velike,
v glavi premleva jih, išče rešitve.
Vstane in gleda - vse mirno spi.
Le zakaj jo to noč nespečnost mori?
Pogled v nebo vso razlago ji da:
Ah, luna debela, je kriva vsegá!
Svetla na nebu to noč se blešči,
ura v zvnoniku odbije že tri ...
Luštna pesem!
Zanimivo kako človek lahko vedno najde nek razlog ali pa napeti krivdo za skoraj karkoli naravnim pojavom, stvarem ali ljudem izven sebe.
Rada berem tvoje pesmi. Me vedno razveselijo.
Hvala Ronja, Nada in Milena, ker jih prebirate.
Lp Tolminka
Zelo simpatična :)
Lp L
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!