Deklica zala, rosno mlada,
o večni ljubezni je sanjala,
skupaj z dečkom, ki imela ga je rada.
Z njim v svežem cementu je že stala,
ko kruto resnico je spoznala,
da v njem odseva svojega ne vidi,
da so njene sanje zgolj prividi...
Kako odhaja jo je deček gledal.
Nikoli več je ni ugledal.
Cement se je strdil.
Večna le še njena sled je ostala
in želja, da bi ji sledil.

Dejan Živko