I 

jezikanje drvi čez robove mize

kakor mravlje ob dréganju v mravljišče 

na kolenih se s komolci 

povlečeš v gluhost

odjek ne ponehava ob steklovini v oknih

niti ob plohih zabitih v zidovje

skušaš razvozlati vsaj eno štreno

na veji v viharju zaostaja samo črvivi plod 

luknjasto posuta vedra iz kozolca 

vlečeš z vrvmi po kockah na dvorišču          

II 

zapehan uspeš odskóčiti

tokrat za las

sestaviš se v otožnih kretnjah

brzec z zloveščimi jeziki

ne spreminja enotirne proge

ne pomaga iskreno besedénje

niti jarem za equus przewalskega

divjaka mongolskih step

ostane brezno v tvojem krasu

napolnjeno s tihoto

brez vreščanja in nespametnih opazk

na senožeti krasa

ob leščerbi prebiraš list za listom

III

še zadnje zrno meglenega prahu

pod zaprtim oknom hiše

poljublja sivkine cvetove 

cviljenje koleslja z dvojno vprego

izginja za košatim lesom

obzorje je zakrito z zarjo

gluhost v tišini se lovi ob drevju

kot odmev med skalami vrhov 

pobeljenih s kristali 

nebo se razvedri v azurju

žarkovje prodira skozi reže

in se razliva po volhkih sencah

oglašanje galebov med zvoniki

pada po strehah in ob stenah 

polni kamre skozi zaprta okna

poiščeš pribor za lov na ribe

in se podaš k šumljavemu potoku      

IV 

dovolj umika pred zloveščim brzcem

dovolj puščave in brezen v tvojem krasu

dovolj branja pri leščerbi pod previsom

ob zdrsu v globino fojb 

presekaš spiralo z nabrušeno katano

oba konca spraviš v nahrbtnik

steno premagaš z vrvmi in klini 

zalučaš se po senožeti med sivkine cvetove

oprtnik se zatakne na polici obloženi z mahom

v družbi močeradov in jamskih netopirjev

brez jutránjega razlivanja z vzhoda 

štrclji trave bodejo v hrbet

orli v strmem letu lovijo zajce na livadah              

Janez Dreu