Skozi mene se pretaka

votlost osamljene otroške igre,

ko se ob padcih

potolčena pobiram sama.

Skozme se pretakajo hiša in ljudje v njej,

ki niso znali biti srečni

brez vinskih kozarcev in prepirov.

Skozme se z zadnjimi kapljami

pretaka preteklost

in jaz odtekam z njo.

V objeme,

ki so ostali na začetku rojstva,

kot želje,

ki se ne uresničijo,

če jih poveš na glas.

Odtekam v besede,

ki niso bile za to,

da me dvignejo,

ker so se pri tleh vlačile iz pekla.

Odtekam v samoto,

ki se jo učim zapolniti s sabo.

Ko bom odtekla v celoti,

se bom obrisala s čisto krpo,

jo zakopala zraven vseh grobov tistih,

ki so me naredili,

da imam zdaj moč

in lahko vstanem,

otresem prah s kolen,

in grem naprej.

Evelina