veter pride zgodaj,
še preden si sonce zlomi zobe
na obzorju.

nekakšna tišina pronica
skozi polja,
viskozna kot staro mleko.
vrane so že na svojih mestih -
črna ločila
v stavku, ki se nikoli ne konča.

ljudje prihajajo počasi,
škornje vlečejo po blatu,
obrazi zaprti
kot vrata, ki se ne odpro za molitev.
pripeljejo otroke,
ker mislijo, da je to nauk,
ker mislijo, da je to zgodovina,
ker mislijo.

vrv se ziblje, zdaj še prazna,
je jezik, ki čaka, da spregovori.
nekdo se zasmeje preglasno,
nekdo zakašlja,
nekdo pljune v zemljo,
kot da bi jo blagoslovil.

ni glasbe,
samo dih tistih,
ki so predolgo čakali,
da bi se kaj zgodilo.
drevo se ne meni za to -
njegove korenine pijejo globoko,
njegove veje zibajo karkoli,
kar se premika
ali pa ne.

pravijo, da je bil svet nekoč preprostejši,
ko je imela kazen obraz
in se je milosti dalo dotakniti.
a resnica je,
da je vedno bilo tako -
roke, ki segajo po nečem,
kar bi držale višje od sebe,
nečem, kar bi gledale umirati,
da njim ne bi bilo treba.

ko se sonce končno izpraska
skozi meglo,
vrv zaškripa kot stara vrata,
in množica izdihne -
en sam dolg vzdih,
napol lakota,
napol olajšanje.

veter znova zaniha,
prepleta se skozi njihove lase,
njihova oblačila,
njihov tihi sram.
in drevo
si vse zapomni.

Hors