V majhnem ravninskem prleškem naselju

ležečem na desnem bregu reke Mure,

 si vse do svoje smrti živela,

ne za svoje vnuke oma, ne stara mama, ne babi,

ampak mati smo te ogovarjali, kakor si želela.

Kot otrok sem te pogosto in rada obiskovala,

se v tvoji majhni preprosti hiški rada s tabo poigrala,

se tvojim šalam od srca nasmejala,

pod visoko, košato lipo blizu tvoje hiške 

poleti senčko iskala.

Vedno si bila našega obiska vesela,

nas odprtih rok in z nasmeškom na obrazu sprejela,

se z nami otroci rada poveselila

in vedno rada kozarček rdečega domačega vinca

ob našem prihodu spila.

Živo se še spominjam tvoje dolge sive kite,

tvoje majne zaobljene postave,

ki na pragu hiše je sklonjene glave stala

in za avtom, s katerim smo se odpeljali,

z žalostjo v očeh mahala.

Verjela ali ne, še danes, mati,

čeprav je minilo že toliko let,

odkar si mnogo prezgodaj zapustila svet,

se spominjam veliko prleških besed,

katere si me z veseljem učila, da svojih korenin,

kot si rada rekla, ne bi pozabila.

Danes Veržej ni več tak, kot je bil, ko sem te obiskovala,

niti ne vem več, kje tvoja majhna hiška je stala.

Le pokopališče je še tam, kjer je vedno bilo,

kjer ob slovesu sem ti še zadnji poljub

na tvoja hladna lica dala.

Vedno mati, boš v mojih mislih in srcu ostala;

še takrat, ko si že obnemogla zaradi bolezni obležala,

si si z menoj s tresočo roko dopisovala;

nikoli nisi pokazala, da ti je hudo,

vedno si me s svojimi šalami nasmejala.

Tiho in skromno, kot si živela, si od nas odšla,

ne da bi poljub v slovo mi dala,

a tvoja podoba bo v skritem kotičku mojega

srca, prijateljica moja,

za vedno ostala;

ko bom na tvoj grob spet prišla, ti bom svečko prižgala,

v moji skromni prleščini s teboj, kot nekdaj, poklepetala;

mogoče ti bom celo pesem o lipi, ki si jo oboževala, zapela,

ali pa te nekoč, tam daleč nad oblaki, za mavrico,

še enkrat objela.

Suzana Zver