Gledam oči,

modre, bleščeče oči.

Dvom se poraja mi v mislih: si moder, bleščeč tudi ti?

Celo življenje že gledam na uro.

Bíla je nič, ko dotaknil si prvič se mene.

Majhen otrok tvoj, komaj rojen, si želel je bližine.

Bíla je pet, ko na meni si ležal.

Breme težav tvojih malček preložil na pleča je svoja.

Bíla deset je, ko v meni si videl dojenčico malo.

Torej pomagal si užitke kopalniške mi doživeti - me gledal, dotikal, užival.

Bíla je trinajst, ko celi odeti mi v modro bleščalo se je pred očmi.

Šolski sestanki ti niso preveč dobro deli.

Kmalu bo bíla mi petnajst.

Zdaj sem pred tabo.

Gola telesno in gola duševno.

Nimam obrambe, uničil si jo že.

Kri mi je sredstvo brezupa. Naj teče in naj z njo odteče še zadnji moj kanček poguma.

Končni izhod je postala postaja od vlaka.

No, po resnici povem, da edini.

Ker je zbežal pogum, niti ta ne bo možen.

Gledam oči,

modre bleščeče oči.

Dvom se poraja mi v mislih: si moder, bleščeč tudi ti?

Metuljčica