
Odšla si na Obalo, vzela
od mesta rodnega slovo,
zaradi boljše klime, dela,
ker tam bolj sinje je nebo.
Vabila si me tja, ko v maju
cvetela je akacija,
pod oljkami v obmorskem raju
čakala si me, gracija.
Ob vikendih na pot sem kreniu
in v mraku stopiu pred tvoj prag;
kako sem, vdan, se te okleniu,
kako biu tvoj poljub mi drag.
Ljubila sva se, ščip nad nama
je plesau z zvezdami vso noč,
divjala hladna tramontana,
bučalo morje je na moč.
A joj, gorje, tiste jeseni
zgubila delo si in up
na boljši jutri dragoceni
je šel po zlu, in srd in strup
srce sta napolnila tvoje,
razšla sva se, kar brez besed,
in z ladjo v nove nade, boje,
si odvihrala v širni svet.
A jaz - na rodnih sem bregovih
ostau s spomini prikovan,
kot bor, ki v severnih gozdovih
o palmi sanja noč in dan,
ždim v vihri snežni brez pokoja,
iz sna te kličem spet nazaj:
o vrni gracija se moja
pod oljke, tja v obmorski raj.
Kaj pisati sonete, križati.
Lep pozdrav, Marko.
Tudi larpurlartizem je včasih neke vrste samopotrditev. A ni to dovolj? Lp Lidija
“Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”
(Antoine se Saint - Exupery, Mali princ)
Lep pozdrav, Marko.
In vse se nekoč prične ..., ... se je pričelo z velikim pokom!?
lp
Francelj
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!