GRMADA

Na grmadi stojim,

z vonjem po trohnobi se dušim

rabelj, krvnik, sprejmi moj dar!

Plaši me zbrane množice vzklik.

Roka pritakne baklo

plamen vzplamti pod menoj

po hrbtu zahladi me znoj

jedek dim zapekli mi ihteče oko.

Vse okrog mene ogenj plameni,

ogenj plameni, ogenj plameni,

rumene iskre tavajo v temino noči

Skušnjavec prekleti me zapusti.

Mislim, po tebi hrepenim, le kaj bi storil?

Ponovno, drugače zgradil bi kamin,

da plamen bi ponovno vzklil!

Še lepši in mogočnejši kres bi zagorel.

Marko Vitas