Kako se piše prav, je kaša ali kasha,
ponemčen narod ni zvedav,
priúčen šprahe gospodarjev ve,
kaj je početi mu, da bo vse prav.
Zgaran po svoje govori in moli,
da le rodi mu polje, njiva, žvad,
da le ni vojn in toče, suše;
ne popisuje si skrbi, želja,
po kak zapis potreben v klošter se odpravi,
pero zanj steče za kokoš pa krajcar ali dva.

Vse je po tuje spisano v cerkvenih bukvah,
kdaj bika je prodal kmetič in koliko iztržil,
kdaj sina je dobil in ga krstil;
le redek je, ki knjigo v roke vzame,
saj s soncem vstaja se in z njim gre potlej spat,
morda res v dolgih zimskih bi večerih čital,
a vse brlivke treba je kot šmarni dukat varčevat'.

Da bi slovensko se zapisalo o njih življenju -
ni roke žuljave, ki to bi znala,
besedo božjo mu izpiše le, rojak,
odvezan pluga in jo v katekizem zveže -
da gre po poti pravi zarod naš,
da vsem skušnjavam, vragu ne podleže.

Ne ve takrat še suženj bogu in cesarju,
ki ni mu prida mar za črke v veku tlake,
da se nekoč z besedami domačih polj,
med gospodarji štel bo za enake.

pi - irena p.