V očeh se jim barve noči zasvetijo,
v vetru skrivnosti tiho šumijo nežnosti,
z rogovi, kot sence, poiščejo plesišče,
s peresom trenutka srce napiše nov stih.

Mrak se razliva čez hribe in trate,
zrak diha počasi, kot da bi čakal svate.
Snežinke se zibajo, vse je tihotno,
kot da bi svet spet postal kar je prvotno.
Sence se zlivajo z zvezdnim prahom,
in veter nosi nebo pod plaščem.
V daljavi se sliši jelenji korak,
kot spomin na davni, večni znak.
Svetloba se zgosti, ko se noč razpre,
v očeh se jim barve noči zasvetijo.

Gozd šepeta, v zraku se vonja zemlja,
vsaka veja hrani neko seme upanja.
Veter prinaša besede brez glasu,
ki jih razume le srce, če posluša v snegu.
Tišina govori kot molitev brez oltarja,
v njej se rodi resnica brez sleparja.
Nič ni izrečeno, a vse je znano,
ko list zašumi, pade na ranjeno ramo.
Zrak se razblini v dihu večnosti,
v vetru skrivnosti tiho šumijo nežnosti.

Jeleni se premikajo kot tok reke,
počasi, z voljo, čez gozdne poseke.
Njihovi rogovi rišejo v zrak,
kot čopiči svetlobe skozi gozdni blodnjak.
Vsak gib je pesem, ki ne išče slave,
le tiho lepoto, ki je brez stave.
Med vejami se ziba svetloba iz sanj,
kot dihanje sveta, brez novih spoznanj.
In noč jih sprejme v svoje svetišče,
z rogovi, kot sence, poiščejo plesišče.

Ko izginejo v daljavi, ostanejo sledi,
ne v snegu, temveč v duši, ki vidi.
Srce še trepeta, a v miru zdaj spi,
kot reka, ki se vrača in spomine gradi.
Vse se razblini, a nekaj ostane,
mehko, tiho, kot dih zgodbo povzame.
Pesem narave teče brez kraja,
znotraj človeka, kjer večnost vstaja.
In vse, kar živi, piše v isti dih —
s peresom trenutka srce napiše nov stih.

Tomaž Jevšenak