Brat mi je govoril z glasom, ki ni imel barve.

Neslišen kakor sneg, ki pada v mislih,

a se raztaplja v očeh:

Skozi merek sva se gledala.

Gledala sva se pod, nad, poleg.

Včasih sva bila dva obraza istega strahu,

dva zvoka iste granate,

ki ne izbira katero polovico raztrešči.

Klicala sva se po imenih, ki so izgubila pomen.

Ime ni več brat, ko ga izustiš

z merkom med očmi.

Na njegovih škornjih

je ostala zemlja z mojega dvorišča.

Na mojem vratu

njegovo dihanje iz sna,

ki sem ga pomnil kot otrok.

Nisem vedel, da lahko zemlja pozabi korak.

Da z enako tišino doni,

ko greš z brati čeznjo ali ko jih zakopavaš.

V hipu,

ko je obzorje izgubilo tako barvo kot smer,

sem uvidel:

ne ubijamo mi drug drugega,

le pozabljamo, da smo še ne tako davno bili celota.

In nihče nas ne ustavlja.

Saj ni ostal nihče več, da bi nas klical z istim imenom.

Marko Skok - Mezopotamsky