Porivam ta nesrečni voziček,
znoj mi teče po hrbtu v čudne kraje,
počutim se kot izkoriščen Božiček,
ob morju bi sedaj sedel raje.

Porivam se skozi življenje,
prerivam se v vrstah za kruh in banane,
porivamo se kar naprej a kaj nam ostane,
na koncu se le sprašujemo
zakaj vse to hitenje?

Postajam preveč otopel, da bi živel;
kot, da se je življenje že izpelo,
kot, da nas je delo za druge, ne zase, oželo.
Sedaj sr bom malo ulegel
in prisegam – ne bom več hitel.

------------------------------------------------------

Samo še prej se na hitro v avto usedem
in hitro letim, kot reaktivec,
da otroka odpeljem v šolo,
pa še v trgovino skočim
in hitro kosilo skuham ...

Pa se potem sprašujem:
zakaj življenje moje tako hiti,
ko pa se meni zdi,
da sem res počasen
te dni.

Tomaž Jevšenak