vzgojila si me srna dolgih nog, če jo vidiš kje, kako teka po gozdu, tam, kjer diši po divjih jagodah in borovnicah, tam nekje živi v mojih mislih še vedno to čudovito bitje, ki da ti srce, moja mama je bila gozdna vila, ki branila me je zmeraj. ko je prišel njen čas, je šla, šla je v boljše življenje.

in memoriam

oprosti mama za vse vragolije, za marsikatero neprespano noč, ko si mislila name, kje le hodim po svetu in zakaj me ni ob tebi, v naši hiši je bila vojna, jaz sem zbežala, ti si ostala sama, in si se s težavo branila

včasih se mi zdi, da te vidim, ko se sprehajam po gozdnih potkah, nekje tekati med drevesi, kjer diši po divjih jagodah, tebe, lahkih nog, in tedaj se mi polzijo solze po licu, solze radosti in žalosti

počivaj v miru, Zsuzsanna N.

SabinaG