
Stolpiči in stolpi in ulice mestne
ljudje in psički in mačke ob robu ceste
strehe rdeče, hiše visoke,
okna, ki se v soncu lesketajo
vse te ulice in hiše le hladne sence imajo.
Vrvež v mestu spomija na čebele
vse roji in se zbira, kjer rože cvetijo.
Vse poseda, kjer sveže kuhane kave dišijo.
Kakofonija jezikov in zvokov življenja
vse to se meša in plete v pulover hitenja.
Stojim pod stebri, ki hiše držijo,
leseni, kamniti, z železom podprti.
Občudujem hiše in stolpe zgrajene že davno
postrani stojijo a vseeno se času ne dajo.
Vsako mesto ima svojo lastno zgodovino
v vsakem od njih pridelujejo svoje vino
pršuti nam skozi izložbe kar sami dišijo
in kruhki pečeni v naše želodce hitijo.
Tržnice žive na mestnih trgih vrvijo
cunje in sadje in razne dobrote,
zelenjava in čevlji in suknje za zimo,
otroci se skozi plašče na obešalnikih lovijo.
Vdihavam vse to in hodim okoli,
popotnik sem, ki išče dogodke.
Obiščem pokrajine vse in mestna obzidja,
občudujem vse cerkve in kipe in slike.
Tomaž lepo si to napisal.
Tudi jaz sem čisto zmedena
V gneči. Stare hiše pa sploh
Imajo v sebi zgodovino.
Lep dan ti želim
Irena
Tomaž, dobro napisano. Kar vidim se v tej pesmi, ko se potepam po mestu.
Lp, Bojan
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Tomaž Jevšenak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!