V tvoji sobi luč gori,
vse bolj redko,
ker te ni.
Jaz na postelji ležim,
predse gledam,
nič ne spim.

Tu je nekaj tvojih slik,
tam leži
še tvoj glavnik.

V sobi prazne so omare,
le na tleh je
nekaj šare.
Ta bo tukaj zdaj ostala.
Nič ne bom je
stran metala.

V mojem srcu ni luči.
Vse temno je,
ker te ni.

Ne razumem bolečin,
saj boli
že vsak spomin.
Zaboli prav vsaka slika,
še tvoj las
zraven glavnika.

Vse boli, kar je minilo,
v solze se je
spremenilo.

Drugim solz ne bom kazala,
ko bom sama,
bom jokala.
Duši zdaj le to pomaga,
da v samoti
ne omaga.

Ko pa potok solz odteče,
spet poiščem
razlog sreče.

Katarina Ambrož