kaj se še da ubesediti

razen mesa

v nered ki ga primerjamo s kozmosom

niti vesolje

ki še pulzira kot srce na mejah skrajnosti

in preštevilne zvezde ki se iskrijo

kot nevroni pod trdim svodom lobanje

nikoli ne potešijo brezmejne lakote mesa

razsežne kot meje vsemira

ki ga mestoma bičajo sončne nevihte

in plastijo v  tišino

primerno za pokopališče vesoljskih ladij

mesa ne moreš vezati v neprijazne okove besed

lahko le blažiš bolestno praznino medzvezdja

ki boli bolj kot smrt najdražjih

a meso bo nabreklo

eksplodiralo eruptiralo

v življenje in padlo v smrt

črno kot večnost in rdeče kot kri

ki ni voda

a voda je več kot devetdeset odstotkov krvi

in je ocean

in je ledeni mraz

ki ga reže žalostna pesem sinjih kitov

na njihovih večnih popotovanjih po umirajočih oceanih

večino časa nas ni

a svoje zanemarljivosti

si prenapihjeni in ošabni kot smo

niti predstavljati ne znamo

brezno