Če bi bila kot

speča Trnuljčica,

bi se v krasni novi svet prebudila.

S čipom programirano življenje,

ne bi vedela, kaj je hrepenenje,

brez želja, z začrtano potjo,

brez ovir, srce hladnó.

Z določeno kodo,

vnaprej znano usodo,

ljudje izbrani,

dogodki že znani.

Klik in prihodnost ustvarjena,

klik in sreča podarjena.

Prazno telo, duša ujeta, 

človek le marioneta.

A ni tako že sedaj?

Zbudi me!

anja_i