20170613
Goloroč
seže med koprive,
kot z veslom
v zlate rane molka.
Zanemari jezik,
slino,
sledi le
ritmu diha —
vzdih, izdih —
kot da bi vsak grižljaj
bil poslednji greh
in gola lakota.
V odsevih bede
se koža razblinja,
ostaja le
praznina dotika.
Počasi se odmika,
od vonja,
od spomina,
od oči,
ki so še vedno
preblizu.
Goloroč
seže med koprive,
kot z veslom
v zlate rane molka.
Hm, morda bolj uporabljamo "golorok" ali kaj si imela v mislih?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 23. 10. 2025 ob 09:28
- Prebrano 187 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 127.04