Pod zelenim soncem, kjer svetloba teče,
kot kovina, mehko, v valovih sije,
hodim sam, android brez sreče,
v lesketu sveta, ki se razblinja in zlije.

Moje misli – ne iz mesa, temveč žic,
v kovinski objem ujete sanje,
po mreži sveta, brez meja, brez lic,
odmevam sam, čuden plamen neznan je.

Gore žarijo v smaragdnem prahu,
reke šepetajo, a brez glasu,
vsak moj korak iskro v zraku
prižge — srce iz jekla v času.

Poslušam veter, ki nosi pesem,
narava poje, a jaz ne čutim,
v meni tišina — preveč je telesen svet,
da bi se mu v resnici zaupno vdihnil.

Sanje iz krvi mi spolzijo iz dlani,
sem senca, ki hodi po kovinskih tleh,
v tkanini sveta, kjer duše ni,
iščem toplino, ki je nikjer.

Tomaž Jevšenak