Ha, mali deček s čepico!
Sredi vrste, ki je v mrzli zimi
pohlevno stala pred vagonom
in čakala lajajoče ukaze,
sem te ujel v objektiv.

Zdaj ne jaz ne ti, ne veva še nič
o tvoji nesmrtnosti.
Bolj mežikajoči ljudje prezirajo
črno-bele fotografije,
hitreje dirjajo konji skozi stepe.

Srepenje nemških ovčarjev
in njihova sapa sta, kot rosa,
dobro vidna v tvojih očeh.

Čar podob, kakor tudi besed,
je vedno v tem,
da prikažejo kar ni vidno.

Lahko se nažrem zgodovine,
vseeno če bom počil.
In če se mi po žilah
zatika kri z vonjem po blatu,
ne skrbite -
srce bo očistilo.

Nekje na jugu Poljske
ne gledam več mozaikov tebi podobnih otrok,
pričenjajo se nekontrolirano vrteti

in tvoje kosti se v mojem trebuhu
sprijemajo v kepo dlak.

Težko je vse to nositi v sebi in ne spati.

Nenavadno naporen jesenski izlet je bil to.
Proti koncu sem se moral povaljati v listju.

Z ukradeno žajfo,
narejeno iz človeških tkiv

sem si nato izmil obraz,

da bi se lahko dokaj priseben

vrnil v tirnice vsakdanjega življenja.

Srečko Luštrek