Hiše so votle.

Niso polne tako, kot jih čutiš in slišiš.
Strici in bratje in očetje
so gradili le skale in opeke,
s potom sestavili gladke oblike,
velike družine in ženske, otroke
ter njihove krike.

Hiše so votle.
Vrtnice, ki jih vohaš,
so le plod skrbi in mati narave.
Skriva se votlost,
skriva v zavesah, v mrežah,
za sončnimi žarki,
za odsevi oblakov, dežja.
Skriva to votlost, mati narava.

Stene imajo spomine,
boljše kot tiste velike družine,
grajene na potu stricev, bratov, očetov.
Stene skrbno, večplastno držijo
vse lepe trenutke,
le krike in tiho zrenje v modre oblake tam na polici,
občasno ven izpustijo.

Hiše so votle.

Prostore tam vidiš
le, ko v njih otroci zaspijo
in se polnost človeških teles objema med sabo,
glas, prisluh in čutenje vibracij premikanja zraka.

Načeloma, hiše so prazne
in trdo na zemlji stojijo.

majavalic