Meni se zdi
kot grob, ta tišina;
z njo v meni nastaja
neskončna praznina,
ki krade in trga
lepoto spomina.
Ubiti me hoče,
nje žolčna vsebina.

Meni se zdi,
da vsa ta tišina
me reže na delce,
kot ostra kovina.
Boli me, neskončno
in ta bolečina,
razžira mi dušo.
Kot jedka kislina.

Meni se zdi,
da včasih tišina
bila je vsa mila,
vsa nežna in fina.
Bila je ljubezen,
za naju bližina.
Bila je dehteča,
kot šopek jasmina.

A zdaj je postala
sovražnik-tišina,
brez sonca in vode,
zgolj pusta divjina.
Takrat, ko si umolknil,
odšla je dvojina.
Ostala sem sama;
le jaz. In tišina.

Katarina Ambrož