
Skuštrani popki
razpete mesečine
očrtajo trenutje.
Odmev tišine
srebri bližino,
ki že desetletja
žebra v dlaneh.
Poljubi se zatrosijo
v šušteče stavke,
podnohtje klesti
nenapojene dotike.
Iz spominov
mezijo postarane oči,
ko odblesk sreče
zaniha v pregibih jutra.
Med podaljšanimi sencami
poseda navezanost,
ko se hrepenenje
razbeži v žepih tihožitja.
In polna premišljenih podob ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: tuskulum
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!