Predolga pesem
Rad bi napisal kratko pesem.
O kosteh,
ki se raztezajo čez vesolje,
skozi idejo,
ki jo bodo razumela plemena,
ki še ne obstajajo,
vse do ene same misli,
ki pomiri
potres.
Brez zakompliciranih metafor,
neštetih ločil,
pojasnevanj,
dvojnih pomenov
in prostora za tiste skrite.
Z manj sestavinami,
kot jih za peko potrebuje
haiku.
Povsem obratno od te,
ki jo mesim zdaj.
Krajšo od zadnjega objema
ljubimcev na razpotju,
osnovnošolskega poletja,
spomina dementnega psa,
podaljška,
ko tvoja ekipa potrebuje zadetek,
obljube politika.
Krajšo od otroštva.
O tem,
kako ne neham rasti
v neskončnem kaosu,
kako so moje zamisli
nerazumljene,
ker je vse manj genijev,
kako dobro lažem,
da si oprostim neuspehe.
Rad bi egocentrično napisal
najkrajšo pesem o sebi.
Da jo boš lažje
recitirala na pogrebu.
In še vedno je na koncu ost, ki zbode ... všeč mi je, kako željo po pisanju nečesa ujameš v to pesem, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Črni Kos
- 21. 10. 2025 ob 08:03
- Prebrano 350 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 264.93