To je bila moja najdražja prijateljica,
v tišini noči, skozi leta, ki jih več ni.
Njeno srce, nekoč srečno, zdaj težko in ranjeno,
želelo je mir, da bi spet bilo umirjeno.

Zunaj je svet šepetal, zvezde so bledéle,
v vetru so se sence po vrtu vrtele.
Prisluhnil sem tiho — vzdih, komaj slišen,
poznan kot spomin, večen, bližen.

Kot že tolikokrat prej, brez besed, le pogled,
gospodična je vstopila, kot dih, kot pripoved.
Prisedla je k meni, kjer sanje brstijo,
v objemu sva temo razblinila, kot da je ni bilo.

S pogledom sva vedela, kje začneva naj dan,
čutil sem težo, ki ležala je nanjo — nežno in stran.
Skupaj sva dihala, v tišini sva tiho sedela,
dve duši prepleteni — našla sva mir in svetlobo nazaj.

Tomaž Jevšenak