Temačnost me obdaja,

 speča,

a še kako živa,

njen dih je tih, plitev,

kot da bo zmeraj samo spala.

Prebuja se,

stoka in ječi,

želi se osvoboditi,

biti to,

kar njen je namen.

Plane na površje,

vpije, tolče,

njen zvok

ušesa mi gluši.

Z verigami opleta,

jih zvija, ovija,

okrog mojega trupa,

tesno, pretesno,

da bi se lahko rešila.

V usta mi piha svojo temačnost,

grozen okus mi zadaja,

s svojo grenkobo napaja.

Vso telo se preobraža,

vse v meni kriči.

Se umiri.

Končno me je ukrotila,

ne morem ji uiti.

Z mano živi,

temačno me spremljajo njene oči.

Posrka me vase,

me opaja s svojo temačnostjo

  in naenkrat  

      mi postaja

          temačnost

             domačnost.

anja_i