banja polna tvojih las
obris žaluzij
paše ti, ždeti v drugih vrtovih
da se tvoj ego povzdigne
na različnih oknih
oglodana, slastna kost
nagnana z barja
razstlana, uboga, predana
gluha senca drsi med naslovi
moja, ko jo izpiješ
stoje na rokah
hvališ drugo lepoto
vedno je boljša
kot stekleno sivi pokrov neba
in meni razbija v želodcu, me stresa
misli so lažje od gosjega peresa
molčeče prsi porivam nazaj na peron
ure in ure na snegu s spolzkim jezikom
srkam odtenke sočnih napitkov
ostajaš v meni, bereš me do smrti
obrišeš mi čelo, prazni, udrti

sheeba