Na duši prah nabira se počasi,
solzá, čeprav je čista, ga ne spere.
Koraki v teži dneva so mi kljubovali,
za mano mladost tava brez vere

Leta so veriga, težka, trda, gluha,
vse bolj temní, kar nekdaj je sijálo.
Življenje bledi v sen, v sivino kljuva,
in senca zagrinja, kar se je poználo.

Vsak dan bolj v sebi tonem, bolj brez sape,
duh kliče mir, a svet mu ga ne dá.
Obledelí so vsi sijaji, kape —
in v mrak izgubljen svet mi ugašá.

Kje si zdaj ti, ko ugaša moj dan?
Izgubljen v noči, kjer ni več sanj.

Tomaž Jevšenak