za levitve

v mnogotera bivanja

se razlivaš —

kot senca, ki išče svoj obris.

na ledu vetra,

na nitih med vdihi,

na spominih, ki se topijo.

v svet neizgovorjenih pričakovanj,

v brezno, ki molči v sebi,

v višine, kjer tišina utripa,

v sanje, ki se lomijo v svetlobi,

v hip, ko kamen postane dih,

za dneve, ko zemlja odteka

izpod golih podplatov,

za prisluškovanja,

v katerih si sam odmev,

za čuječnost,

ki boli kot svetloba v očesu —

in ko vse to izgubi težo,

ostaneš:

top,

obnemel,

in slep.

fionapanmor