Celo noč je bežal.

Takih sanj ni bil vajen.

Ko je zjutraj odprl oči,

je brž vstal, se zravnal,
postavil v tričetrtinski profil,
rahlo privzdignil brado,
in si pred zrcalom pompozno naznanil:
"Čas je napočil!"

Še v pižami* je poklical malega.
(*sivo-modri svileni na bele črte)
"Mali, saj si postal pravi pobalin!"

Mali,
počaščen in užaljen hkrati,
je ravno hotel nekaj zajecljati,
ko...

"Dovolj bodi!

Igrače bo treba pospraviti.

Angeli postajajo sitni.

Star sem, ne morem jih več poslušati.

Zadnje čase slabo spim.

Saj boš ubogal tatkota, a ne?"

Mali je ubogal.

Potem je sosedovim mulcem zažugal s kazalcem,
češ,
gorje vam,
če boste znova razsajali.

Tudi ti so ubogali in pipce stlačili v žepe.

Zadovoljen z opravljenim delom
se je svečano oblekel,
(čistemu se ni treba umiti)
stopil na svoj beli oblak
in obžarjen z lastno veličino svetu razodel, da je Bog.

In angeli so zapeli
in kri je postala vino
in meso kruh
in skupaj se proslavili pozno v noč.

Večerja je bila odlična,

a mnogim nekako ni teknila. 

Malega in mulcev na njej ni bilo.

botermesec