Zagledam se v temno nebo,
neskončno poletje je že odšlo,
vročina se je za gore skrila,
bregove in vrhove je bela zima pokrila.

Ko v večerih se svetloba zlomi,
in zrak zadiha z jesenskim glasom,
v daljavi plava spomin poletja,
kot pesem, ki počasi tone v času.
V vetru šepetajo stare sanje,
v srce se vrača tih nemir,
zdi se, da nebo se z zvezdami joka,
in čas kot reka drsi v spomin.
V tej tišini se duša izgubi —
zagledam se v temno nebo.

Po travah šumi poslednji dih,
ko sonce bledi za obzorjem dneva,
še ptice zaspijo v topli tišini,
v spominu gori, zadnja iskrica seva.
Skozi meglo hodi vonj po žitu,
po cesti škriplje kolesje dni,
vse, kar je cvetelo, se vrača v prah,
in srce se skloni v spomin tih.
V daljavi umira pesem sveta —
neskončno poletje je že odšlo.

Nad gorami zdaj senca spi,
in hladna rosa v dolino pade,
vse, kar je dihalo, molči,
le veter igra po prazni jasi.
Po travah leži večerni dih,
in luna razsipa srebrn prah,
v tišini dremajo topli dnevi,
še reka se ziblje v hladnem mraku.
Zdi se, da svet v sanje odhaja —
vročina se je za gore skrila.

V dolini zdaj mirno spi čas,
vse poti zakriva bela odeja,
po drevju se iskri zimski kras,
in tiho žari ledena sreča.
V zraku zveni tišina zvestá,
srce mirno bije pod snegom noči,
vsa bolečina v belem spi,
vse upanje v zvezde tiho beži.
In znova življenje mirno zaspi —
bregove in vrhove je bela zima pokrila.

Tomaž Jevšenak