Zapleta se listje

v lasnate noge,

kose vejevja

s kamnom obmeta.

Ognjeni žarki

iz vranjega neba

režejo v buče

na slamnatih njivah,

v zemljo prekleto,

žametno rdečo.

Iz trnja v zemlji

se voda izteka.

Se vijejo vrste

koralnega brezna.

Buče v žita,

semena v vina —

peče jih kislina zapitega smisla.

Oči kot ognjene,

bodičasto slepe,

v obliki so buče

rastle, krohnele.

Sredi goščave,

ki skorjo zamaje,

ga sune v globine —

boleče obstane.

Omahnejo roke

iz črne globine,

oranžnih semen,

sredi puščave, tisočih sob,

kot majhne barake.

Ko noht se zalomi,

ga veter objame —

kot buča,

ki sredi njive sameva,

se znova obrača

in reže ramena.

Lana