Skozi okno vidim postaran kup propadlega blaga. Tam on sedi.

Na fotelju udobja. Zato danes jebe se mi!

Nesvobodne dimenzije, nagnusno smrdi!

Pod lastno streho mu kanalizacija seva. Laži govori.

Po vasi pa glas odmeva, da prodal se je

po najnižji možni ceni,

ker očitno res domač mu je vonj

po obupanosti, v kateri živi.

Hhh, pa smo le našli razlog, zakaj ravno tam mu hiša stoji.

Amonijak, zmes starih obljub, pa takih stvari,

začini še z dodatkom plesnivega nasmeha in nadevom crkovine,

zato več me ne skrbi.

Tam gospod sedi. V ozadju pa skriva kok fejst je skurjen v glavi!

Koga drugega ne vidim, skozi to gnezdo njegovih laži.

Na sprehod si me vozi, se incestira ter jebe in fuka ljudi.

Nisem prepričana, morda pa samo sanjam z odprtimi očmi...

Morda pa me že ves čas opazuje, misli. Morda pa se mi samo zdi...

Morda mi zapira učke, da pred menoj se skrije,

a jaz sem vajena dreka,

in take obične svije!

Z lažnim upanjem opija oči, samo da padem še globje - tam, kjer ničesar več ni.

Zato pa se vstanem,

takrat ko sva ena na ena,

in pred iskrenimi očmi stoji!

A kaj, ko je danes pravočasno prepozen - v šoku ugotovi.

Tukaj je usodni dan, in žal,

nič tega ne spremeni.

A kaj, ko je danes pravočasno prepozen - drugam se mu mudi.

Tukaj je usodni dan, in žal

mu moja ljubezen več ne sledi!

Dobra vila