
»Ubila sem jih, vse sem jih ubila!«
kričala je v vprašujoči bled obraz,
»povej, zakaj ne bi tega storila,
saj bil je čisto res že skrajni čas.«
»Pustila bi vsaj enega za mene,«
odgovori ji ves prepaden brat,
zagrabi nož in proti vratom krene.
»Se je odločil iti zdaj kar klat?
Res našel je za trupla pozno uro.
Še čas je, robo grem nabavit pravo,
in pa nakupim res velike vreče,
da se kosti tod valjajo, ni zdravo.«
Iz trgovine vrne se prav na brzino,
z dvorišča šunder, vonj po krvi sveži.
Kar vstopi brat pomazan s perutnino:
»Kje si? Nek dim se širil je po veži.«
»Po jajca šla sem, da piščanca spoham,
v biskvit ubita zdaj kot oglje voham.«
Draga Nada, hvala, upam pa, da si se na koncu nasmejala.
Objem
I
Irena,
lepa pesem, sem se celo malo nasmejal ob zadnjih dveh verzih!
Lep pozdrav, Dejan
Dejan, hvala, me veseli, da si počakal - do resnice :)
lp
i
(Stene so tanke in služba ob šestih, Brecelj)
Kaj vse slišim, ko sedaj že slabše slišim ... :) (in brez prevoda). Torej, živela domišljija, ki zapolni manjkajoče! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!