Galeb.
Navadna ptica, rečejo.
A sedi visoko, višje od moral,
na dimniku, ki diha kadilo in kompromis.

Nos ima za smeti,
točno tak, kot je treba –
najde drobtine,
medtem ko spodaj iščejo kruh in ribe.

Zgleda, kot da moli,
v resnici pa šteje –
tri bele golobe, dva ambiciozna kardinala
in en prastar sistem,
ki mu je zmanjkalo čudežev,
a še vedno tiska plakate.

»Kaj bo danes, o moj sin?,« si mrmra.
»Zlato, ki blešči, ali zlato, ki boli?«
Pod njim se pogovarjajo v jezikih,
ki jih niti Bog več ne prevede,
in vsi upajo, da je sveti Duh v formi.

Galeb stresa perje,
kot da si ureja talar.
Igra svojo vlogo:
nebo je njegova katedrala,
morje njegov spovednik,
in veter – njegov evharistični šal.

Dimnik pa piha dim:
bel, črn, siv kot kompromis.
Galeb zazeha.
»Nova glava, stari klobuk,«
si reče in odleti
nad Trg, kjer ljudje prosijo za resnico,
in dobijo – obvestilo.

Nuša Ilovar