Ob svečah,

za komaj še stoječo mizo
so iz odmrlega epitela uhajali trosi.

Zeleni listi - polni klorofila,

so privabljali žuželke,

da so se slednje
raztrosile,
razblinile v nekontrolirane izbljuvke.

Brezbarvno se je zasvetil pasji iztrebek in ostanek tkanine.

Vse sestre, vsi bratje prihajajo iz vode.

Kakor sestradane zveri,

se zaženejo v toplo meso

in z živega organizma

izruvajo vsa tkivna veziva.

Prehajajo skozi zadimljena okna,

kot prepihi,

ki ob večerih ugašajo tleča polena.

V sanje se prikradejo kot tihe želje.

Polne so pričakovanj in upov,
ki so v svojem bistvu proizvajajo globoke in boleče rane.
Razraščajo se kakor trajnice,
uspevajo od trnja,
vse do cvetja.

Gre za dolge razdalje,
navezanosti,
sile,
utripe,
spomine,
plasti,
obraze,
drhtenja,
stopinje.

V svetu,
ki brzi mimo,
po poteh neskončnih razgledov

seštevajo in odštevajo.

Delijo in množijo.

Vsak dan se krepijo, spotikajo, rastejo,

se vrtinčijo in sprevračajo.

So junaki 

v oblekah polstenih z lastnimi usodami.

Jernej Jager