Leta dva tisoč osemnajst

je umrl zadnji samec

belega nosoroga.

To je bila največja vrsta 

te mogočne živali.

​

Rad verjamem,

da se ni zavedal

bremena svoje vloge.

​Brezskrbno se je valjal po blatu,

pasel po travi,

ki jo je dnevno prežvečil

za dve nogometni igrišči,

z repom

odganjal muhe,

ki so bile v njegovi 

glavi edini sovražnik,

spal sredi belega dne

in se bahal s svojima

dolgima rogovoma,

ki nista branila

pred plenilci.

Zelena veja

te majhne,

egocentrične vrste

ga je čuvala v rezervatu.

​Smrt kot otrok prepleza

električno ograjo

in v najtršo kožo

prodre kot prst

v marmelado.

Z njim je

vzela celoten njegov rod

in pustila sporočilo,

da ljudje ne prizanašamo

niti največjim.

​Če bi bil zadnji človek na svetu,

ne bi nehal pisati ...

Črni Kos