Človekov sin (balada)
Veter sune v mokre veje
in razgali stari križ,
na razpelu smolne solze,
ki razpokam so obliž.
Sveča ugasne, potemni se,
grom za bliskom tla zatrese
in pribitega odtrga,
z dežjem v blato ga odnese.
Skobaca se na kolena,
svet je spolzek, zamrmra,
zrkla vrže preko vsega -
v puščah duš se vrag igra!
Ves raztrgan komaj zleze
spet nazaj, na križ se spne,
na verigah iz denarja
vsepovsod ljudje vise.
Maje svet se kot pijanec,
zmeraj se k opoju vrne,
zadnja duša počrneva,
križ v kapeli se obrne.
*
Ko povlečejo se vôde
izpod čadastih oblakov,
spet zasije pravi plamen
vžgan iz daljnih zvezdnih krakov.
Vav Irena, krasna
... res prava balada (*_*)
Objem, M
Zares odlična balada. Ni jo čez našo Ireno in všeč mi je tako.
Lp, M
Čestitke za razgibanost preprečljive balade!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 08. 10. 2025 ob 21:19
- Prebrano 366 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 256.87