Kako naj se kot veter v nje lase ujamem?
kako naj kot oblak se okoli nje ovijem?
kako naj moj korak se z njo ujame?
kako nasmeh naj ji na ustnice narišem?

Postal sem njena senca, list, ki ujame se v lase,
njena majica sem oprijeta, vse objamem kar lahko,
topel čevelj sem, ki pozimi jo varuje
pismo sem, ki srečno vest prinaša.

In ko zaspi, postanem dih njen, šepetan,
ki se poigrava z robom njenih sanj,
v njih sem morje, ki mrmra ji pesem,
kot vsak val njeno ime v pramen spletem.

Sem jutro, ki se ji na koži lesketa,
kaplja svetlobe na njeni topli koži,
sem misel, ko od hladu zadrgeta,
a nikdar ne zahteva, da obstane.

A če me kdaj začuti v šumu dreves,
v toploti dneva, ki se tiho stara
naj ve, da sem tam, v vsakem vdihu nebes,
ljubim jo — kot veter, ki ga nič ne začara.

Tomaž Jevšenak