
(Tišina se lomi.
Razpršijo se drobci,
ki ne pripadajo nikomur.
Pesem je odmev
tega razsutja.)
izključim možgane
s tišino
privalovi zvok
molčim
molčim
brez občutkov
zatrepetam
spomini
mi ponorijo
ne upiram se
skrivnosti
me izzivajo
vame se zareže praznina
kot da bi govoril besede,
ki jih nihče ne sliši
raztopim se
v razne oblike
in se znova sestavim
iz drobcev
ki niso moji
nekje med vdihom
in izdihom
me najde vprašanje
brez odgovora
Pesem, ki sem jo hotel napisati pred prebližno pol leta in jo nisem dokončal sem postavil kot epilog, k tej pesmi.
Zanimiva rešitev, deluje. Naj te opozorim na nekaj pravopisnih:
razsutja
me izzazivajo
razstopim se
Lp, Ana
Hvala za opozorilo. Pravopisne napake so popravljene.
Lp, Ramiz
Pa še iz uvoda bi izbrisala Epilog in pustila to "uvodno" v oklepaju,
lp, Ana
Ja, vprašanja so pogostejša od odgovorov ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Žiga Lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!