Bil čez teden sem ljubimec
toplo kožo sem spoznal,
v prstih njeno dihanje,
v očeh — večni karneval.

Svetli prameni so drseli,
kot srebro med dlanmi,
v vonju po vinu in soli
so goreli vse najine dni.

Zdaj pa mir diši po vetru,
postelja hladi spomin,
še vedno čutim mehkobo rame,
a v njej — zlat prah minljiv.

Ko zatisnem oči, se vrača,
kot pesem, ki ne mine,
ljubezen, kratka kot poletje,
a v meni — še gori.

In zdaj, ko hodim čez poletje,
brez strahu, brez žalosti,
vem — vse, kar pride in mine,
v srcu ostane tiho in čisto.

Ne kličem več tistih imen,
ne štejem izgubljenih dni,
v njih sem bil mlad, nor, živ —
in to je dovolj, da sem bil.

Tomaž Jevšenak