Vakuum je za temnimi očali,
misli kakor iskre skrite v lobanji,
zastrte sence in beli pajčolani –
tam roka išče kotičke tvojega telesa.

Strast kot tok pretresa moje bitje,
slep verjamem v prikazen iz svetlobe.
Drugi dajali so ti svoje sence,
jaz pa stal kot tujec sem v javni hiši.

Ne odgrinjaj več zaves tišine,
ker niti mrak ne skriva mene.
Sedim izgubljen, v svetlobi lune,
rad ljubil bi telo zdaj golega junaka.

Draguljar sem, za tvoj vrat bi spletel nit srebrno,
a ti prečista si za moj opoj, predobra za pijanca z impotenco.

Tomaž Jevšenak