Dneva koraki izginjajo v daljo,
čas jih požira v bledeči spomin.
Se kdo za njimi ozira, jih šteje,
išče sledi minulih stopinj?

Danes, oj duša, poklanjam le tebi,
vsaj ta trenutek naj zate živim,
sonca življenje srkam za naju,
zlivam s teboj se v bežen spomin.

Včeraj bom reki šumeči prepustil,
da ga ponese na pot skozi čas,
ki izginja v daljnem obzorju,
kraju spletenem iz vere in sanj.

Danes, oj mila, poklanjam le tebi,
v sebi, oj ljuba, spet sanje živim,
cvetje novih pomladi nabiram,
sanje prelivam v bežen spomin.

botermesec