V tišini sobe sem iskal njo,

bil je mrak,

počutil sem se kot bedak.

Mraz se je selil iz enega konca

v drugi konec,

meni se je bližal konec.

Kričal sem v zapadajočo jesen,

v življenje brez smisla,

v življenje očitkov.

Spomnil sem se nanjo,

na njene lepe lase,

na njeno nesmiselno ihtenje,

na čas, ki se je imenoval ŽIVLJENJE!

Pobožal sem zrak,

izpihnil sem dim,

dim za njen objem.

Šla je!

Odšla je!

Z butarico v desnici in pajkom v levici.

Nisem videl več mraza,

ne sence,

ne hladnega jutra....., večera,

kamor je odšla uboga Jera!

V tišini sem gledal roke svoje,

odprl sem vodo in čakal na njo,

ker, ker, ker mi je bilo tako hudo.

V vrtinčenju krog moje glave,

nisem zaznal hude poplave,

tiste z lepimi skodranimi lasmi,

tiste, tiste, ja, tiste,

ki več je ni.

Upal sem, da roka mi bo segnila,

da ona me bo trpko naučila,

a ne vem, česa.....

Nisem več z njo,

ne, mrak in krik sta mi soseda,

roka mrtva pa samo še gleda.

Bilo bi lepo,

če bi jo v mraku spet držal za roko,

no, ne vem, kar tako,

kot včasih v mraku je bilo lepo.

V bistvu mrak me še hladi,

v bistvu, ah,

vse dolge zimske dni,

da vsaj vode malo spijem,

da, vsaj, ah,

da vsaj mraz mi da zavetje,

če že mora,

če že mora.....

posušiti se vse cvetje.

Ja, včasih so bile še rože,

cveteče ali smrdeče,

a zdaj so samo znamenja na vrhu kože,

v mrzlem mraku.....jokajoče

in ihteče!

Na Svoji Poti