Poznam te, od vedno
saj Stvarnik si moj.
Tako, nezavedno,
od nekdaj sem Tvoj.

A zdaj le spoznavam,
kaj Ti si, v resnici:
Brez Tebe le tavam,
živim kot v samici.

Sam sebi nastavljam
na pot si pasti,
življenje zapravljam
za greh in strasti.

Brez Tebe sem nič,
le prazna lupina;
brez Tebe sem kič,
a s Tabo sem glina.

Pregneti to glino,
in vrč oblikuj.
V njegovo praznino
pa milost nasuj.

Katarina Ambrož