
Mesto. Sivo z večbarvnimi pikami.
Vse barve razen zelene.
Ne, tudi zelena je.
Tam v parku,
v katerega nagobčniki pripeljejo svoje starše.
Včasih tudi psa ali goloba.
Celo mačka zatava vanj.
Vonj po travi.
Mesto. Kako zlohotno in mrzlo.
Kocka na kocko.
Z enakimi očmi, ki prežijo.
Z ravnimi strehami.
Loviti se po njih.
Preskakovati globino.
Včasih zgrešiti in zgrmeti.
Dol. Vedno dol.
Dol dol dol.
Zmetati vse možičke
in njihove dolge nosove.
Pregrizniti skorjo prihodnosti. Ali morda preteklosti?
Skoči.
Pod mano premajhna vozila.
Roka, ki se vije kot spomin.
Odblesk nečesa.
Misel. Ne moja. Nemoja.
Nemoja misel, zapusti me. Ukazujem.
Sko - či.
Pod mano pod.
Zelo pisano nastlan pod.
Tudi barve skačejo.
Neučakani oblaki stegujejo svoje krake do tal.
Se prepirajo, kdo bo prej.
Kdo bo prej.
Skočil.
Preživel.
Skočil.
Preživel.
PREŽIVEL.
S k o č i!
Nočem.
Pobliski spomina in večno spopadanje med kaj hočem in česa ne, še bolj pa sledenje nejasnemu - všeč mi je izraz pregrizovanje skorje preteklosti / prihodnosti ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!