Najraje sem imela drame.

Nič divjih akcij.

Mnogo kasneje od najstniških let pride spoznanje,
da gibanje koristi in da sem dramatičnost rada ustvarjala sama.
Ob otožni popevki me je ujelo v nesrečno zaljubljenost,
s skokom na posteljo, postajo za jok.
Brez takih obrokov je bilo zame kot onim, lačnim prave hrane.
Prepričana, da tragičnost rojevajo najglobja čustva,
ki naredijo človeka res živega.
Hrabrosti za scenarije in režijo mi ni manjkalo in domišljije prav tako ne.
Že iz enega samega pogleda na izbrano osebo se je spletla zgodba,
ne da bi tisti drugi vedel, kako zaradi njega trpim neljubljena in upajoča.
Potem me je našla. Ljubezen, ki je nisem mogla prenašati v miru, 
igralka v vlogah, vrednih vsaj Zlate palme.
S časom je Hamlet nekje med miselnimi vijugami umrl ali pa se je izgubil.
Slekla sem njegove pajkice, odvrgla dušeč ovratnik, zdrobila lobanjo
in prodala Ofelijine cape za tolmun brez trupla.
Postala sem povsem običajna, hraniti sem se začela z omakami in testeninami, 
le prsti na tipkovnici so se zarotniško nasmihali.

usodne igre
tipkovnica pulzira
v tišini moči

pi - irena p.