Pogrešanjem

se v dnevnem vrvenju uspešno

izmuzneš,

a ponoči ti vztrajno kradejo

spanec.

Sredi noči te zbudijo

s svojo tulečo lakoto.

Odejo si potegneš čez glavo,

šteješ ovce vzvratno –

od oseminosemdeset do ena.

Ne potihnejo.

Zapreš oči in hvaležno

moleduješ k angelu varuhu.

Ne obmolknejo.

Strmiš v plamen sveče,

vdihuješ dim palčke dišeče.

Ne predahnejo.

Prodnike barvaš v kamenčke sreče,

da jih pustiš na pločnikih

za neznance.

Ne pomaga.

Slušalke v ušesa,

do daske naviješ komad

Supergirls don’t cry –

a nisi več dekle,

že dolgo ne.

Ne zaleže.

Veš. Vstaneš. Greš.

Tam je hladilnik in v njem

stekleni hranilnik -

za klic v sili.

Obljubo prelomiš

z retoričnim:

»Kdaj, če ni zdaj?«

čas za rešitev pred tulečimi

kremplji pogrešanj.

Kar na instant jih,

enega za drugim, zvabiš

z grižljaji žlahtnih spominov,

ovitih v svilo hranjenih podob

in žamet zabeleženih besed

brez celofana v varno klet.

Tako potešena,

med oblazinjenimi stenami,

jih poljubiš za lahko noč,

zapreš vrata teme,

obrneš ključ,

ga vržeš v ogenj –

da odžrti spanec

ne najeda ostankov svetlobe,

ki ti drži glavo nad vodo.

Vroče poletje je polizalo besede

z asfalta.

Pesem bo treba vnovič zapisati

s pisalom za megleno jesen.

fionapanmor