Pogled ranjene ptice,

nakaže že skoraj ugasel plamen,

razdrobljen na poti v ognjišče,

kjer dišijo in se medijo jabolka z rajskega vrta

za vse preslišane molitve,

ki so že izvenele 

 v kostanjev drevored,

v prvo zmrzal,

v žito,

v ljudi,

v temo,

prižgane luči, 

vabljive samote.

omamni vonj jesenskega svita, 

v vlažno grudo, 
ki v notranjih plasteh

odstrani odvečno grenkobo,

prelito kri.

Smo nevedni,

nič podučeni,
da bi lahko sami sklepali,
kaj vse bo nekoč zraslo iz setve na železniški postaji,
na kateri nikoli ni bilo dvigala ali česa podobnega.

Gledali in videli smo,
da vse prezeble
vlak zelo pogosto doseže
že na zadnjem peronu,
ljudi vseh starosti s telesnimi težavami ali starejše,
ki pridejo ven izčrpani ali skoraj v komi.

Na srečo med njimi ni bilo nobenega Slovenca.

Naše oči so se s pogledi ustavile pri dveh Pakistancih,

ki sta nam pod nos pomolila nekaj novcev za pomoč pri prevozu do Celja.

Na robovih upanja,
sta razjarjeno hlastala za zrakom,
in čutili smo kako se razpenjajo njune tihe sape,
v tren razvodenel od razpok,

odtujenih spoznanj.

Vse bolj mrzli dnevi so se kar sami odložili med čipke,
v trave.
Razrezani so bili po dnevih,
kakor bi želeli opazovati sesedeno jato pepela,
ki prodira v pesem,
v perje,
v zimo
iz katere bodo pognali mladi žafrani,

nove zelike,

v šelest snopov

prepotrebnih

tolažbe.

Jernej Jager